Pozdravljeni. Sem fant, star 23 let, in se že nekaj časa borim z depresijo, nekoč sem bil zgovoren, socialen, motiviran, pozitiven, emocionalen, uspešen. Na žalost pa se je v tem času ko sem bil jaz tisti pravi jaz pojavilo nešteto problemov, pred katerimi sem vedno znal pobegnit, vedno sem bežal pred problemi, spoznal nove prijatelje se vrtel v novih krogih pred novimi izkušnjami pred novimi izzivi, in tudi malo žašel, začel sem dosti žurat, nakar sem se zaljubil in umiril, se odmaknil od vsega in bil nadvse srečen in motiviran v svojem življenju, nakar se je zgodil razhod na ljubezenskem področju ter sem bil hospitaliziran v psihiastrični bolnišnici zaradi hudega phisičnega zloma in depresije, življenje je izgubilo smisel. Takrat sem se prvič srečal z antidepresivi (mirzaten), ki pa so mi pomagali, pomagali so mi, da sem se šel skozi stisko in zlom, da se sem se ponovno pobral in začel upati, da sem ponovni videl smisel v življenju in dobil evforijo iz najmanjših stvari, ki prej niso pomenile nič, sedaj pa zelo veliko. Pa ko je bilo vse spet dobro, sem se odlično počutil sem z antidepresivi prenehal in z časom zopet zašel na staro pot, ker mi je življenje postalo dolgočasno. Po 2 letih jemanja in prenehanja jemanja antidepresivov, sem v vsem tem času vzporedno zopet žural, ter posegal po substancah, ne tako pogosto ampak od časa do časa, spet je bilo vse super in spet sem imel tisti pobeg pred vsemi problemi, ko so prišli padci, ko je žačelo pešat moje psihično stanje sem se vedno izvlekel, nisem pa se zavedal da vedno ne bo tako. na kar je z časom moje psihično stanje začelo pešati, nisem se več veselil stvari, nisem več čutil emocij, vseeno mi je postalo za vse, postal pesimist, asocialen, tih in zaprt vase, nisem mogel spati, nisem mogel jesti, bolela je duša in telo, pa sem si rekel da je čas za velike spremembe v življenju, zamenjal sem družbo, začel drugačen način življenja, in odstranil iz življenja to mladostniško nespametno norost (žuranje). Rekel sem si, dam času čas, nočem antidepresivov, pa sem ćez čas ugotovil da pač sedaj se brez njih enostavno ne bom izvlekel, in začel sem terapijo z Asentro 50mg, ki pa je imela najhujše stranske učinke, ki pa niso ponehali, bil sem že bolje ampak, stranski učinki so bili tako hudi da enostavno nisem mogel funkcionirat v vsakdanjem življenju saj ni bilo nobene možnosti da zaspim ponoči, niti z pomočjo uspavalnih tablet ali pomirjeval, pa sem po posvetu z psihiatrom zmanjšal Asentro in ko sem vzel zadnji odmerek Asentre preklopil na Mirzaten 15mg, ki pa je že po prvem odmerku ki sem ga vzel naslednje jutro občutno izboljšal moje stanje, v naslednjih dnevih sem še vedno jemal enak odmerek Mirzatena 15mg, in stanje se je izboljšalo zelo, začel sem spet sanjat, upat, postal sem pozitiven, lažje sem zaspal, spet sem našel svoj užitek v druženju in vsakodnevnih stvareh in tistega pravega mene. čeprav se vedno ne 100% ampak sem bil zadovolen, in pomirjen. Še vedno sem imel nočne more ki pa niso imele več toliko vpliva na moje počutje zjutraj in spanje, zjutraj sem se zbujal z minimalno anksioznostjo, ki pa se skoraj ni občutila. To je trajalo skoraj dva tedna. Potem pa se je vse zopet začelo, prišel je dan ko sem bil srečen, pa je zvečer razpoloženje padlo, postal sem anksiozen, brez čustev in spet sem se začel sekirat zaradi depresije in anksioznosti, prestrašen da zdravilo ne deluje in bo spet vse po starem, ko sem prišel iz službe in poskušal zaspati zopet nisem mogel zaspati, če pa sem vsaj malo zatisnil očesa, saj ni bilo nobene možnosti da bi padel v spanec zdelo se mi je da spim ampak v resnici sem že vedno zaznaval okolici pa sem kljub temu imel nočne more, pa so bil nočne more še hujše kot prej in ko sem se zbudil, sem se zavedal da sem buden, ampak nisem se mogel premaknit, odpret uči, telo je bilo paralizirano, imel sem občutek da ne morem dihat. Izboljšal se mi je apetit, postalo pa sem rahlo paranoičen, dejansko me je strah zaspati, naj povem da že več kot pol leta ne hodim nikamor, ker se nimam motivacije družiti z prijatelji in biti v družbi. In sedaj me je strah, da se nikoli ne bom izvlekel, saj vedno ko se izvlečem in sem na prelominici, me strah pred ponovnih slabim počutjem potegne nazaj in se vrtim v začaranem krogu. Pa me zanima al je to normalno delovanje antidepresivov, glede na to da so mi pred parimi dnevi pomagali in sem se počutil super kar nekaj časa, sedaj pa je počutje zopet upadlo in se pojavila nespečnost, ter anksioznost, ni tako hudo kot je bilo ampak še vedno toliko močno da me ovira ali bo čez kaki teden dva spet bolje, moj trenutni optimizem počasi izginja ? Obrnil sem se na vas saj je moj psihiater na dopustu.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 9 Jun 2018 10:01