Pozdravljeni,
niti ne vem, kako naj začnem. Ampak nekje bo trebe.
Torej, že od 15 leta trpim za hipohondrijo. Vsaj tako mi okolica pravi in tudi čedalje bolj berem o tem. Sama menim, da moje bolezni niso namišljene, ampak da se res nekaj dogaja v mojem telesu.
Naporno je zelo, sploh, ker vpliva na vse člane družine in partnerja. Niti me ne jemljejo več resno. Kaj pa, če res ni z mano vse v redu? Ne moreš samo zamahnit z roko. Treba se je lotiti temeljitih preiskav.
Kakorkoli, zelo je težko živeti, če si stalno obremenjen s tem, katero bolezen imaš ali katero bolezen boš dobil v naslednjem tednu, mesecu ali letu. Naporno je tudi branje o teh stvareh in iskanje vzrokov za svoje počutje v raku ali kateri drugi bolezni. Vendar jaz druge razlage ne vidim kot pa da je nekaj resnega, ko se ne počutim dobro. Moje mnenje je tudi, zakaj se včasih odlično telesno počutim, včasih pa ne in nas boli, stiska, itd.? Zato, ker nam telo nekaj sporoča. Nekaj že ne more biti v redu, saj bi se drugače idealno počutili.
Obremenjena sem s smrtjo, ne želim si umreti. Strah me je smrti in bolezni. Želim biti zdrava in umreti pri 90-ih letih. Verjamem pa, da si bom s stalnim razmišljanjem nakopala kopico bolezni.
Vse se je začelo pri 18-ih letih, ko sem bila obsedena s tem, da sem zbolela za rakom na dojkah. Nekam zgodaj, ampak jaz sem mislila, da sem in če nisem, da pa bom, saj vsaka tretja ženska že umre za rakom na dojkah, kako to da ravno jst ne bom? Takrat sem šla k osebni zdravnici po napotnico za na ambulanto bolezni dojk. Tam si je medicinska sestra vzela čas in me skoraj nadrla, da kaj pri teh letih že iščem v tej ambulanti in da naj raje razmišljam o lepših stvareh, ne pa o tem kako sem bolna. Po najinem pogovoru sem odšla domov. Dober občutek je trajal kakšen mesec, potem sem pa zopet začela slutit, da z mojimi dojkami ni vse v redu (še danes imam občutek, da ni oziroma vidim neke simptome), ampak me je bilo strah zopet stopiti do zdravnice. Nato sem čez nekaj čaja odkrila oteklino pod levo pazduho in šla k osebni zdravnici, ki me je napotila na punktiranje. Tam ni bilo nič patološkega. Ampak meni je to zadoščalo samo tri mesece, pol sem pa zopet želela na punktiranje. In sicer, zakaj bi bila tista oteklina tam, razen če ni nekaj narobe? In potem sem prebrala, da se lahko razvije rak na dojkah iz te otekline. Tako, da sem bila do sedaj že trikrat (premalo za moje pojme) na punktiranju. Pred enim mesecem sem zopet rekla zdravnici za ponovno punktiranje. Ne morem si pomagati.
Pri osebni zdravnici sem se zglasila tudi zato, ker se mi je zdelo, da težko diham. Nisem mogla spat, ker sem stalno razmišljala, da ne diham pravilno in da bom samo nehala dihat, če zaspim. Ko me je pregledala in rekla, da ni nič, sem se nekako znebila občutka da ne morem dihat.
Ko me boli glava, takoj pomislim na tumor. Saj, kaj bi pa lahko bilo drugega? Sploh, če se ti vse ujema s simptomi. Tako sem bila dvakrat že pri zdravnici zaradi glavobola, ki je trajal en teden. Ni me želela poslati k nevrologu, saj me glava ni bolela, ko sem bila pri njej. In zato, ker me nevrolog ni pregledal, še zdaj mislim, da mi raste tumor, ki je še majhen in se bo sčasoma razvil v večjega, vendar bo takrat že prepozno, ko bodo to ugotovili.
Letos sem prišla iz dopusta – Malte. Ko sem prišla domov sem veliko brala o Eboli (Afrika je pod Malto). Seveda so se mi začeli pojavljati simptomi Ebole (vsaj štirje so bili enaki, kot je pisalo na internetu). Nisem vedela, kaj naj naredim, saj me je bilo strah it k zdravnici in reči 'Ja veste, mislim, da imam Ebolo'. Nisem bila pripravljena zaradi tega pristati na TV .. vsi bi se mi smejali. Čeprav mi je fant rekel, da naj grem na pregled, če se bom pol bolje počutila. In tako sem 21 dni (takrat naj bi dokončno izbruhnila ebola) trepetala v strahu, da bom umrla in to samo zato, ker me je bilo strah it na pregled. Jasno, nisem imela Ebole.
No, od takrat, ko nimam Ebole, imam pa 'cmok' v grlu oziroma neko sluz, ki ne gre ven. Grozno, to traja že tri mesece in jaz dan za dnem samo sedim pred računalnikom in iščem, vse možne vzroke za ta cmok. Težko zaspim in težko funkcioniram čez dan zaradi razmišljanja o tem. Seveda sem šla k zdravnici, 2x. Drugič me je poslala na ORL. Tam mi je specialist predpisal tablete proti kislini. Nočem jih jemati, ker nimam nobenih drugih simptomov GERB-a, razne cmoka v grlu. Tudi na sploh sem proti zdravilom, saj se mi zdi, da ti samo hujše naredijo in postaneš odvisen od njih. Na ORL mi je zdravnik zatrdil, da bom lahko normalno dihala in da se ne bom zadušila, čeprav jaz stalno mislim, da se mi cmok veča in da čedalje težje diham. Prišla sem do tega, da če imam kislino in če je ne bom zdravila, bom dobila raka na želodcu (saj se ta razvije iz ranic, ki jih kislina povzroči) ali pa raka na požiralniku (moj oči je umrl za rakom na požiralniku … in lahko da je dedno ter mi je zdaj usekalo ven). Močno si želim še na gastroskopijo. Po prebranem, pa vem, da je ne bi zdržala, saj ne prenesem (skoraj bruham), da se mi že osebna zdravnica dotika s tisto palčko grla, kaj šele, da se mi cev zatlači skozi požiralnik.
Začela sem brati tudi o ščitnici in sem jezna, ker me zdravnica ni dala na testiranje ščitnice. Lahko, da je to vzrok, jaz bom pa jemala tablete proti kislini. In sedaj vidim še mnogo ostalih simptomov, ki so povezani z nepravilnim delovanjem ščitnice. Grozno je.
Poleg tega, pa me je v nedeljo začelo stiskati okoli srca in pod levo dojko. Jasno, bum, predstopnja srčnega infarkta. Grem brat o srčnem infarktu in se mi zdi kot, da se vse ujema z mojimi simptomi. Stiska me ko mirujem, športam, nič se ne spreminja bolečina, stalno je enaka …in to so vse predznaki srčnega infarkta). Najraje bi šla na uregnco, samo kaj ko se mi bodo smejali.
Želim si naročiti pri zdravnici, ampak vem, da me ne bo vzela resno, in tudi kako bi to izgledalo 'Dober dan, spet jaz, želim si, da me pošljete na pregled ščitnice, napotite na gastroskopijo in še k kardiologu na EKG?'
Sama sebi se zdim butasta. V moji glavi je to zelo veliko bolj tragično, ko pa nekomu to razlagam, se mi zdi, pa da se smešim, saj izpade čisto drugače kot pa v moji glavi.
Tudi naj povem, da me stiska, ko grem kam na dopust ali obisk, če vem, da je zelo daleč do zdravstvenega doma ali bolnišnice. Stalno želim biti zraven zdravnikov. Vedno se hecam, da bom živela zraven bolnišnice in bodo lahko hitro pomagali, če bo treba. In vedno se hecam, ko me sprašujejo, kaj želim za rojstni dan in rečem, da celoten pregled telesa (vse organe, da se mi pregleda, da lahko začnem znova od začetka, zdrava) :).
Mi lahko kakorkoli svetujete, pomagate? Imam veliko težave, majhno? Kje začeti, pri komu se naročiti? Ne ločim ravno med psihoterapevtom, psihiatrom in kliničnim psihologom.
Že vnaprej hvala za vaš odgovor.
Lep pozdrav.