Pozdravljeni!
Začel bom s kratkim opisom svojega sina njegovim obnašanjem.
Končal je srednjo šolo, nato poizkusil na faksu, vendar ugotovil, da mu ne gre. Do pred kratkim je bil doma in pred kakšnim mesecem nastopil svojo prvo službo.
Sicer dela v težkih pogojih, vendar mislim, da je zanj to dobro, ker je po naravi len in mu ni do nobenega dela. Vse bi rad dosegel zlahka. Veliko smo z ženo in taščo pri kateri je odraščal krivi sami, saj smo ga nekako preveč "zavijali v vato" in mu ni bilo potrebno nič delati v otroštvu.
Sedaj, ko z ženo opažava nekakšne motnje in analizirava njegovo življenje sva prišla do nekaterih spoznanj, ki sva jih sicer opažala že prej, vendar sva mislila da bo vse to minilo. Sin je bil 6 let edinček - sicer razvajen ni bil - nato je dobil bratca. V šoli je bil po uspehu nekako med srednje dobrimi učenci. Vseskozi sva z ženo opažala, da se izmika družbi. Najraje je bil sam. Tako v osnovni šoli ni imel nikoli nobenega prijatelja ali prijateljice. Takšno stanje se je nadaljevalo tudi v srednji šoli, kjer pa je še bolj trpel, saj so se sošolci iz njega norčevali.
Še dandanes nima prijateljev.
Nima hobijev. Vidiva pa, da si želi družbe, vendar se boji pristopiti oz. družiti z drugimi. Takrat je v družbi ne siguren ali pa se nekako ne zna vključiti, ker ga prav nič ne zanima. Preko socialnih omrežij sicer nekako komunicira, vendar opažam, da drugi z njim komunicirajo bolj zaradi vljudnosti.
Pre-okupacija pa mu je hrana. Non-stop razmišlja o hrani. Kadarkoli je imel kakšen denar, ga je zapravil za hrano. Ker sva mu poizkusila dopovedati, da to ni dobro zanj (saj mu je telesna teža porasla na 120 kg pri višini 186 cm), je začel hrano skrivati. Našel je vsa možna skrivališča tudi na WCju. Tudi jedel je na WCju. Ponoči se je vstajal in si pripravljal hrano tudi ob treh zjutraj. Privedel naju je do tega, da sva ga začela ponoči zaklepati v sobo.
Je tudi zelo nemaren. Higiena mu ne pomeni skoraj nič. Vse dela z odporom, tudi najmanjša dela.
Dostikrat smo se doma z njim pošteno sporekli, ker kadar gre za hrano, je v popolnoma drugem stanju in je zanjo pripravljen narediti tudi nemogoče. Prišlo je že do tega, da je mimogrede že trikrat udaril svojo mamo, kadar mu je kaj očitala. To je naredil samo takrat, kadar mene ni bilo zraven. Nikakor ne sprejema nobene kritike in vse vzame za slabo namerno.
Pred kratkim pa je dobil službo. Dela najbolj osnovna dela v eni večjih podjetij. Sicer za minimalno plačo, vendar mu to veliko pomeni in je (trenutno) zadovoljen. Tudi midva in ostali člani družine, ga nekako spodbujamo in mu poizkušamo vlivati dobre občutke.
In sedaj k problemu že nekaj dni opažava, da se umika v samoto (npr. na WC), kjer se pogovarja tako, kot bi se pogovarjal z neko določeno osebo. Včeraj sem prisluhnil vsebini tega "pogovora" in ugotovil, da govori neki drugi osebi o "problemih" v službi: kako opravlja delo, kaj mora narediti in česar ne sme ter zakaj slednjega ne sme ipd. Torej nekakšna komunikacija z neko navidezno osebo.
Naj omenim še to, da je imel pred leti v srednji šoli nekakšne tike. Na tiho je ponavljal svoje zadnje izgovorjene stavke, potrkaval po mizi, skratka imel je nekakšne rituale.
Še zmeraj pa opažava, da včasih zapade v nekakšno čudno stanje - takrat se mu telo nekontrolirano strese. Nato pa pogleda če ga je kdo videl, torej tega se zaveda, vendar mislim, da se ne more kontrolirati. Včasih pri gledanju ali igranju kakšne igre na računalniku (da, še vedno, pri teh letih, rad zaigra kakšno igro), dobi nekakšen "napad". Takrat ga nekako "vrže" delno vznak do naslonjala, pri tem zapre oči in jih zavrti navzgor. Istočasno se strese. To dela nekako zavedno - nezavedno. Ker ko vidi, da sem ga videl, mi očitajoče reče: "A si moral ravno zdaj pogledati?". Mislim, da se ne more kontrolirati. Bojim se, da ima nekakšno vrsto avtizma - mogoče Aspergerjev sindrom ali kaj podobnega.
Prosim za vaše mnenje in nasvet.
Začel bom s kratkim opisom svojega sina njegovim obnašanjem.
Končal je srednjo šolo, nato poizkusil na faksu, vendar ugotovil, da mu ne gre. Do pred kratkim je bil doma in pred kakšnim mesecem nastopil svojo prvo službo.
Sicer dela v težkih pogojih, vendar mislim, da je zanj to dobro, ker je po naravi len in mu ni do nobenega dela. Vse bi rad dosegel zlahka. Veliko smo z ženo in taščo pri kateri je odraščal krivi sami, saj smo ga nekako preveč "zavijali v vato" in mu ni bilo potrebno nič delati v otroštvu.
Sedaj, ko z ženo opažava nekakšne motnje in analizirava njegovo življenje sva prišla do nekaterih spoznanj, ki sva jih sicer opažala že prej, vendar sva mislila da bo vse to minilo. Sin je bil 6 let edinček - sicer razvajen ni bil - nato je dobil bratca. V šoli je bil po uspehu nekako med srednje dobrimi učenci. Vseskozi sva z ženo opažala, da se izmika družbi. Najraje je bil sam. Tako v osnovni šoli ni imel nikoli nobenega prijatelja ali prijateljice. Takšno stanje se je nadaljevalo tudi v srednji šoli, kjer pa je še bolj trpel, saj so se sošolci iz njega norčevali.
Še dandanes nima prijateljev.
Nima hobijev. Vidiva pa, da si želi družbe, vendar se boji pristopiti oz. družiti z drugimi. Takrat je v družbi ne siguren ali pa se nekako ne zna vključiti, ker ga prav nič ne zanima. Preko socialnih omrežij sicer nekako komunicira, vendar opažam, da drugi z njim komunicirajo bolj zaradi vljudnosti.
Pre-okupacija pa mu je hrana. Non-stop razmišlja o hrani. Kadarkoli je imel kakšen denar, ga je zapravil za hrano. Ker sva mu poizkusila dopovedati, da to ni dobro zanj (saj mu je telesna teža porasla na 120 kg pri višini 186 cm), je začel hrano skrivati. Našel je vsa možna skrivališča tudi na WCju. Tudi jedel je na WCju. Ponoči se je vstajal in si pripravljal hrano tudi ob treh zjutraj. Privedel naju je do tega, da sva ga začela ponoči zaklepati v sobo.
Je tudi zelo nemaren. Higiena mu ne pomeni skoraj nič. Vse dela z odporom, tudi najmanjša dela.
Dostikrat smo se doma z njim pošteno sporekli, ker kadar gre za hrano, je v popolnoma drugem stanju in je zanjo pripravljen narediti tudi nemogoče. Prišlo je že do tega, da je mimogrede že trikrat udaril svojo mamo, kadar mu je kaj očitala. To je naredil samo takrat, kadar mene ni bilo zraven. Nikakor ne sprejema nobene kritike in vse vzame za slabo namerno.
Pred kratkim pa je dobil službo. Dela najbolj osnovna dela v eni večjih podjetij. Sicer za minimalno plačo, vendar mu to veliko pomeni in je (trenutno) zadovoljen. Tudi midva in ostali člani družine, ga nekako spodbujamo in mu poizkušamo vlivati dobre občutke.
In sedaj k problemu že nekaj dni opažava, da se umika v samoto (npr. na WC), kjer se pogovarja tako, kot bi se pogovarjal z neko določeno osebo. Včeraj sem prisluhnil vsebini tega "pogovora" in ugotovil, da govori neki drugi osebi o "problemih" v službi: kako opravlja delo, kaj mora narediti in česar ne sme ter zakaj slednjega ne sme ipd. Torej nekakšna komunikacija z neko navidezno osebo.
Naj omenim še to, da je imel pred leti v srednji šoli nekakšne tike. Na tiho je ponavljal svoje zadnje izgovorjene stavke, potrkaval po mizi, skratka imel je nekakšne rituale.
Še zmeraj pa opažava, da včasih zapade v nekakšno čudno stanje - takrat se mu telo nekontrolirano strese. Nato pa pogleda če ga je kdo videl, torej tega se zaveda, vendar mislim, da se ne more kontrolirati. Včasih pri gledanju ali igranju kakšne igre na računalniku (da, še vedno, pri teh letih, rad zaigra kakšno igro), dobi nekakšen "napad". Takrat ga nekako "vrže" delno vznak do naslonjala, pri tem zapre oči in jih zavrti navzgor. Istočasno se strese. To dela nekako zavedno - nezavedno. Ker ko vidi, da sem ga videl, mi očitajoče reče: "A si moral ravno zdaj pogledati?". Mislim, da se ne more kontrolirati. Bojim se, da ima nekakšno vrsto avtizma - mogoče Aspergerjev sindrom ali kaj podobnega.
Prosim za vaše mnenje in nasvet.