Spoštovani,
pišem vam v upanju, da boste vsaj malo umirili moj strah. Naj opišem mojo zgodbo; Star sem 24 let. V obdobju zadnjih šestih mesecev so mi ušle stvari izpod nadzora. Vedno je bilo tako, da sem v stresnih situacijah (izpiti, konflikti, življenskih stvareh) reagiral primerno, nikoli se nisem zrušil. Ko so vsi okoli mene popadali dol (družinske težave), sem jaz še vedno stal na nogah, čeprav tudi meni ni bilo vsakič lahko. Za to je bilo potrebno veliko koncentracije in energije, hkrati pa sem moral delati veliko na sebi, da sem določene stvari lahko predelal. Vsakemu, ki je potreboval pogovor sem bil vedno na voljo, tudi če je pri meni prišlo do kakšne notranje stiske, sem se z njo nekako znal spopasti in reševati zadevo sam. Pred kakimi 2 leti sem sicer imel kratko obdobje, ko so se zadeve nakopičile, vendar sem po pogovoru z osebno zdravnico speljal zadeve sam. V zadnjem letu pa sem opazil, da se spreminjam. Postajal sem vzkipljiv, nervozen; kljub temu sem se kontroliral in v primeru konflikta poskusil govoriti v mirnem tonu, in kljub jezi razmišljati s trezno glavo. Preprosto sem mislil, da moram biti pri vsaki stvari 100%, da me ne sme zanesti nikjer, zato sem poleg prakse, izpitov pisal še diplomo... Zadeve pa so mi počasi izpolzele iz rok. V zadnjih šestih mesecih pa se je zadeva samo slabšala, potrpežljivost je bila nična, v partnerstvu sem ostajal v dvomih (ali bo kaj iz tega ali ne - trudil sem se maksimalno). Pritiski so bili veliki. Tako je sprva pričelo prihajati do hitrega menjavanja razpoloženja, kasneje do stiskanja v prsih, koncentracija je postajala nična, na enkrat pa se mi je vse zrušilo, preprosto nisem mogel več, glava je bila polna stvari. Začelo se je v sredo zjutraj, bil sem kot natempirana bomba čustev. Jokal sem, pritiski iz vseh strani, glava polna stvari, najraje bi se ulegel in kar umrl. Še isti dan sem odšel k osebni zdravnici, kjer sem se popolnoma zlomil, povedal da ne morem več, da ne vidim več smisla se truditi za karkoli.
Da preidem na bistvo; Glede na to, da so zadeve šle predaleč sem se strinjal, da pričnem z jemanjem antidepresivov. Osebna zdravnica mi je predpisala Seroxat 30mg, prvi teden 1/2, nato nadaljevanje 1/dan.
Prvega sem vzel v četrtek zjutraj, ko me je pričelo malo oblivati, zvečer pa sem zaspal že ob 21.00. Ker šokov še ni bilo dovolj me je naslednji dan zapustila punca.
Danes je šele četrti dan jemanja zdravila, Apetita že kakšne dva tedna nisem imel, sedaj pa je zadeva še slabša. Hrana mi sploh ne paše, glede na stranske učinke imam občutek vročine po telesu, napadi panike so v dopoldanskem času postali še hujši, popoldan pa se malo umiri. Že dva dni spim samo po 3 ure, čez dan sem načeloma buden, vendar čisto brez energije, volje. Psihično sem utrujen in resnično ne vem, če ne bom kar padel dol od vsega skupaj. Koncentracija je nična. Zdi se mi, da se mi je svet postavil na glavo in bojim se zase, da se mi bo kar odpeljalo. Vem, da situacija ni rožnata, kljub temu pa me zanima, ali so za dejansko stanje krivi tudi stranski učinki zdravila, ali zgolj splet okoliščin (še en šok)? Koliko časa bo to še trajalo, dokler se zadeva ne bo uredila vsaj v tej meri, da lahko normalno funkcioniram, ker ne vem ali bom zdržal vse to na enkrat. Vem, da je učinek zdravila viden šele po 2,3 tednih. Ne predstavljam si tako funkcionirati še toliko časa. Razpoloženje mi še bolj niha. O zdravilu sem že malo prebral in priznam, da me je strah kako bo to potekalo, koliko časa bo trajalo, da splezam zopet na zeleno vejo? Skrbi me tudi zaradi spanja, saj ga je dejansko premalo, jaz pa sem čisto buden, a hkrati utrujen na smrt. Ali je možno dobiti kakšna pomirjevala, ali uspavala, vsaj za čez noč, ker tole je čisto preveč vsega. Prav strah me je noči in jutra.
Za odgovor se vam iskreno zahvaljujem.